JANEZ GORIŠEK – OČE BELIH LETALNIC

Te dni bo izšla knjiga o skakalcu in konstruktoju največjih smučarskih skakalnicah na svetu Janezu Gorišku OČE BELIH LETALNIC –  Prva skakalna tekma pri osmih letih – Vpisal se je tudi v klub stometrašev – Genij iz Šentvida

Naj bo sneg ali ne, Slovenci smo v zimskem času cepljeni na smučarijo in letos kar mrgoli vrhunskih tekmovanj, ki nam vsem po malem dvigujejo pritisk, ko širom po svetu spremljamo naše najboljše. Najprej svetovno prvnestvo alpincev v Ameriki, kjer je blestela naša Tina, potem nam je kri po žilah pognal Filip Fliser, ko je postal svetovni prvak v smučarskem krosu,  pravkar je minilo svetovno prvenstvo nordijcev,  bliža se svetovno prvenstvo biatloncev, letos pa še prav posebno pozornost po vsem svetu vzbujajo skakalci, še posebej s tako imenovano belo formulo 1, ki združuje polete na treh največjih letalnicah na svetu, v Kulmu, Vikersundu in naši Planici. Poleti na Kulmu so minili še dokaj mirno, dogajanja v norveškem Vikersundu so dobesedno razburila skakalno srenjo, ko je najprej Peter Prevc, kot prvi človek na svetu poletel četrt kilometra in le dan kasneje domačin Anders Fannemel z 251 metri in pol postavil nov svetovni rekord. Sedaj so seveda vse oči uprte v Planico, kjer bo kot jagoda  na vrhu torte od 19. do 22. marca finale svetovnega pokala v poletih. “Ob dobrih pogojih bo v Planici nov svetovni rekord!” prav nič sramežljivo napoveduje konstruktor vseh treh omenjenih letalnic, ing Janez Gorišek, ki je vse svoje življenje posvetil smučarskim skokom in poletom. Njemu in Planici je posvečena še zelo sveža knjiga Oče belih letalnic in tudi pričujoči podlistek v Nedeljskem dnevniku.

“Janez je izgubil veliko bitk, toda vse vojne je zmagal. Ni človeka, ki bi bil tako trmast in bil pripravljen toliko žrtvovati za dosego svojega cilja.  To je res neverjetno in mu z eno besedo pravim – genij.” je o Janezu Gorišku dejal Marko Mlakar, bivši skakalec in v mednarodnih krogih cenjen kot izjemen strokovnjak za smučarske polete. Bil je  večkratni vodja tekmovanj na najvišji ravni, tudi v Planici.  Življenje Janeza Goriška se je že od rane mladosti odvijalo v znamenju  smučarskih skokov. Kot konstruktor se je prvič pojavil že leta 1969 ko sta z bratom Ladom, prav tako gradbenim inženirjem, sprojektirala – ob Bloudkovi velikanki – novo letalnico, na kateri so potem padali svetovni rekordi kot po tekočem traku. Tako sta oba osupljiva rekorda domovala v Planici. Najprej prvi polet čez 100 metrov leta l936 Avstrijec Seep Bradl na Bloudkovi mamutski skakalnici in leta 1994. prvi polet čez 200 metrov, točneje 203 metre Finec Toni Nieminen na letalnici Bratov Gorišek.

»Takrat sem se končno zavedal, da delamo prav!« je ob prvem poletu čez 200 metrov – bili smo zraven –  z olajšanjem dejal Janez Gorišek, ki v mednarodni smučarski organizaciji ni imel veliko somišljenikov. Več nasprotnikov.  »Planica jim je bila od nekdaj trn v peti!«

PRVIČ ZA DENAR
Janez je prvič tekmoval, ko je bil star komaj osem let.
»Mislm, da je bilo leta 1941, ko je Tone Erman skupaj s Stankom Bloudkom zgradil v Šentvidu 35 metrsko skakalnico« se svoje prve tekme spominja Janez Gorišek. »Kot najmlajši sem skakal med mladinci, imel se bratove smuči, ki so imele vezi še iz usnja, bile so tudi propelerce, kar pomeni, da so bile so krive in so mi nenehno uhajale iz smučine. Kljub temu se bil na svoji prvi tekmi šesti. Že takrat sem skakal z močnim preklonom. To sem se naučil od Rudija Finžgarja, ki sem ga videl  skakati na otvoritvi skakalnice v Šentvidu.«

Že naslednje leto, pa mu je gospa Kolblova, ki je imela takrat tovarno smuči Kolb in Predalič, podarila skakalne smuči.
»Jokal sem od veselja. Pri njej v pisarni, sem videl slike norveških skakalcev in njihov predklon, kar je bilo zame nekaj novega in fantastičnega. Takoj sem se odločil, da jih bom posnemal.«

Očitno jih je zelo dobro posnemal, saj nam je Slavko Avsenik, ki je bil v petdesetih letih zelo dober skakalec in je veliko skakal v Planici, dejal o Gorišku: »Seveda se ga spomnim. Janez je bil poseben skakalec. Imel je silovit predklon, vedno je bil z nosom na špicah. Čeprav je bil mlajši od nas smo ga vsi občudovali.«

Nove smuči, ki jih je dobil od gospe Kolblove,  so bile za malega Goriška nepopisno doživetje.  Že na naslednji tekmi je skakal z njimi na Mostecu, postavil rekord 17,5 metra in seveda zmagal.
»Takrat za nagrado nisem dobil nič, sem se pa pojavil v časopisu, kar je bila za mene največja nagrada.«
Skakalnica v Šentvidu je bila njegov drugi dom.

»Če je bil le sneg, sem na tej skakalnici sam štanfal in treniral vsak dan. Ko sem nekoč med drugo svetovno vojno skakal v Šentvidu, se je mimo pripeljal nemški oficir. Videl me je kako sem skočil in je prišel do mene in mi ponudil 20 mark, če še enkrat skočim samo zanj. Seveda sem skočil. Tega skoka nikoli nisem pozabil, saj sem prvič v življenju skakal za denar. Takrat se nam o profesionalcih še sanjalo ni.«

SAM V PLANICO

»Takoj po vojni so vsI govorili samo o Planici. Napokal sem smuči in se sam z vlakom odpeljal v Rateče. S smučmi na ramenih sem odšel gor peš do skakalnic. Tam sem spoznal Slavka Avsenika in Bineta Roglja, ki sta skakala na večji skakalnici in dobesedno požiral njune skoke. Potem sem odšel dol na 25 metrsko in tudi sam začel skakati. To je bilo moje prvo srečanje s Planico.« se spominja Janez, kar pa je močno vplivalo na njegovo skakalno pot.

Leta 1951 se je uvrstil v državno mladinsko reprezentanco in že na prvi mednarodni tekmi v Avstriji zmagal. Takrat je bila želja vseh mladih skakalcev, da bi lahko poleteli na Bloudkovi 100 metrski velikanki. Želja se mu je uresničila tri leta kasneje.

»Ko sem stal na vrhu me je bilo blazno strah. Vseeno sem pognal in skočil 60 metrov. To je bilo za mene povsem nekaj novega. Ponovil sem še nekaj skokov in pri zadnjem grdo padel. Sem se kar precej poškodoval, imel sem tudi pretres možganov. A nisem odnehal. Nekaj dni kasneje sem bil spet na velikanki in prvič preskočil sto metrov. To je bila takrat magična meja. Bil sem nepopisno srečen, saj sem se vpisal v klub stometrašev. Moj rekordni skok znaša 105 metrov.« se še danes rad pohvali Janez Gorišek.
V podnaslovu knjige o Janezu Gorišku je zapisano: »PLANICA 300 METROV«
Dalje prihodnjič.

Tone Fornezzi
Karmen Pust
Fotografije iz osebnega arhiva Janeza Goriška