Najbolj veseli Belokranjec o žalostni državi – Tovarištvo je izumrlo, izstopajo barabije – Slovenci smo preveč obremenjeni s politiko – Kjer se začne denar, končajo vse vrline – Tudi Kristus je bil begunec

Zares legendarni Belokranjec Toni Gašperič je pravkar praznoval življenjski jubilej – 70 letnico. V Metliki so mu zasadili tudi drevored, sedem lip za Tonija. Vesoljna Slovenija ga že pol stoletja pozna kot veselega, šegavega, dobrovoljnega in uspešnega Slovenca, toda v tej razigrani podobi se skriva tudi školjka zagrenjenosti, ki jo je odprl samo za nas, za bralce Nedeljskega. Tonija bomo spoznali z manj veseli plati, ob kateri bi se veljalo zamisliti.

• Veljate za legendarnega in najbolj veselega Belokranjca. Še vedno?

“Iskreno povedano, vesel sem čedalje manj. Novinarji me kar naprej sprašujejo eno in isto. Kdaj si začel s Toboganom? Je teta Mara še živa? Kje vse ste nastopali? Nihče me ni predstavil kot običajnega, občutljivega, celostnega človeka, takšnega, ki ga v življenju marsikaj tudi moti. Dandanašnji se pač ne moremo vsemu samo še smejati.”

• Kaj vas najbolj moti v naši družbi?

“O, marsikaj. Veliko je teh stvari. Preveč. Recimo,  lepo vedenje je v Sloveniji že zdavnaj umrlo. Umirajo medčloveški odnosi, umira poštenost, odkritosrčnost, rojevajo pa se laži, poneverbe  raznih spričeval in diplom, rojevajo se nove tatvine, nove zlorabe položajev. Tovarištvo je umrlo, prijateljstva so bolj redka, saj če bi ljudje povedali kaj si resnično mislimo drug o drugemu, ne vem če bi ostal še kakšen prijatelj.”

• Zelo ste črnogledi?

“ Ne bi rekel. Osebno sem prepričan, da  pri vsaki  barabiji, pri vsakih nesramnostih, pri vsakih goljufijah, še vedno ostaja nekaj zdravega, nekaj zdravih ljudi, nekaj ljudi, ki razmišljajo s svojimi možgani.  Zelo pa me moti, da nam ljudje na položajih vsiljujejo  svoja mnenja. Mediji so tu zelo prisotni in prepričan pa sem, da smo Slovenci preveč obsedeni s politiko. Za šankom smo včasih prijetno klepetali, vice smo si pripovedovali, peli smo narodno zabavne ali narodne ljudske pesmi, sedaj pa po treh stavkih že udrihamo po državi, po politiki, ali so desni boljši, ali so levi slabši, ali je Janša največja baraba, ali je Erjavec večji klovn, to me zelo moti.«

• Imate občutek, da se Slovenci preveč obremenjujemo s politiko?

» Se. Zelo se obremenjujemo s politiko.  Večkrat sem bil v Ameriki in Kanadi, tam sploh ne vejo kdo je predsednik države, pa sta obe državi malo večji od Slovenije. Pri nas pa samo politika, politika, politika. Že to je nekaj grozljivega, da obujamo spomine in se kregamo zaradi tega kar se je zgodilo pred sedemdesetimi leti. Ali naj moja vnukinja, ki je stara sedem let,  sedaj živi v tistih letih, ko je ne vem kdo koga ubijal? Svet gre naprej in obremenjevanje s politiko je že pogubno in bo še bolj pogubno, če se ne bomo premislili in vnesli v naš narod več veselja, več radosti in več ljubezni, ker Slovenci tudi znamo ljubiti.«

• Slovite kot najbolj veseli Belokranjec, sodite tudi med najbolj vesele Slovence, povejte, kaj postoriti, da bo ta dežela postala spet vesela. Imate kakšno idejo?

» Imam.  Takoj ukiniti tretji program na TVS, da ne bodo kar naprej prenašali kreganja iz parlamenta. Kot prvo novico na radiu ne povedati, da je Pahor kidal gnoj v nekem hlevu, ampak naj raje povejo, da je sosed pomagal sosedu. Potem, v cerkvah naj pridigajo o čemer se naj bi v cerkvah pridigalo in naj ne nagovarjajo vernike pred volitvami, koga naj volijo, naj  ne delajo zdrahe med že tako skreganimi Slovenci. Ko sem bil jaz otrok, se med seboj nikoli nismo spraševali kdo hodi v cerkev, kaj je bil njegov oče, ali je bil pri belih ali rdečih, o tem so pravzaprav začeli razmišljati šele , ko je Slovenija postala samostojna. Takrat smo se začeli deliti, na te, ki hodijo v cerkev, na te, ki ne hodijo v cerkev, na te, ki bi dali življenje za Janšo, na te, ki bi dali življenje za  Pahorja, ali pa za Kučana. Prej tega nismo poznali.«

• Torej je bila osamosvojitev en velik slovenski pogreb?

» Marsičesa.  Pogreb gospodarstva vsekakor. Kakšne tovarne smo imeli, kakšna podjetja smo imeli, ne bom jih našteval, ker bi bila potem cela stran Nedeljca polna teh imen. Teh podjetij ni in to je pogreb gospodarstva, ki se je zgodil ob osamosvojitvi Slovenije. Pogreb vrlin, ki sem jih že prej našteval, so se tudi pojavila ob osamosvojitvi. Beseda tovariš je izginila. Meni je beseda tovariš zelo lepa beseda, pa ne zato, ker smo se začasa socializma nagovarjali s tovariši, ampak zato, ker ima vsebino. Gospodje so bili nekdaj samo doktorji in gospodje župniki, danes smo gospodje že vsi. Beseda gospod, mi zelo malo pomeni. Umrli so medčloveški odnosi, več smo se družili, gostilne so bile včasih polne, ogromno izletov smo imeli, potovali smo po Jugoslaviji, skratka družili smo se kot ljudje in se med seboj nismo gledali grdo.«

• Veste razlog teh razprtij?

» Mislim, da ja, ker je prevladal samo en bog. Bog, ki se mu reče denar. Tam kjer se začne denar, se končajo vse te vrline, ki sem jih našteval, se konča vse kar je lepega. Če hočeš izgubiti prijatelja, mu posodi denar.«

• Menite, da je Slovenija zapisana denarju?

» Mislim, da je.  Sedaj smo tu, vse gledamo skozi denar. Sedaj so najbolj glavne banke.  Na križu ni več pribit Jezus, na križu je pribit denar.  V zibelki, kjer je bil Jezus imamo sedaj nakupovalne vozičke po trgovinah. Ne molimo k Jezusu ampak molimo k trgovinam, ki so tako založene, da ne vemo več kaj bi kupovali.«

• Slovenija ima veliko tujih veletrgovcev in vsi lepo živijo na naš račun?

» Tuji, da. Ker nam Slovencem se nič ne splača. Vidim v Beli Krajini, tako pravijo,  vinogradništvo se ne splača, ne splača se gojiti česna ali čebule, ne splača se imeti doma krave, boljši je tetrapak v eni od velikih trgovin, ne splača se imeti otrok, saj so otroci strošek, splača pa se imeti zelo drag avto ali zelo veliko televizijo v spalnici. Tudi v postelji se ne splača truditi  ob svoji ženi ali kakšni mični sosedi.   Ne splača se, ker to ne prinaša denarja, ženska ti ga bo vedno odnesla. Poznamo to, ta in ta, je iz njega naredila milijonarja. Res? Ja, prej je bil milijarder.«

• Vidite v vsem tem kakšno rešitev?

» Mislim, da bi bilo zelo dobro, če bi naredili  dogovor med delodajalci in delojemalci. Podjetja, kjer so delavci največja vrednost, kar tudi so, uspevajo. Podjetja, kjer so stroji največja vrednost, ne uspevajo. In tu je rešitev, ne samo za Slovenijo, za vse dežele, kjer vlada bog denar, bog kapitalizem.«

• Jamranje je postala slovenska folklora?

» Mene to strašansko moti. Vsi samo jamramo in jamramo, ampak kljub temu imamo Slovenci zelo velik standard. Ko se peljem po vaseh, vidim ogromno lepih in razkošnih hiš, kmetje imajo lepe traktorje. Slovenija, kolikor vem, ima največje število traktorjev na prebivalstvo.  Primer,  nek moj sorodnik, je kupil drug traktor samo za to, da ne rabi menjati pripomočkov.«

• Torej smo postali preveč »komot«?

» Komot in to kaže, da imamo visok standard. Čeprav gledamo Slovenci standard preko tega kar imamo. Tudi to se mi zdi velik nesmisel. Zame je standard  prosti čas, da se lahko posvetim družini, da grem lahko na izlet, da preberem  kako dobro knjigo, da grem pogledat kak dober film. Koliko dobrodelnih organizacij prireja dobrodelne prireditve in ne vem kaj še vse, da bi šli otroci na morje. Čemu in zakaj bi morali iti ravno na morje? Otrok lahko preživi nepozabne počitnice, če je s svojimi starši pod šotorom. To kar ti ostane v spominu je tisto, kar so ti dali starši. Čeprav bi ti bilo morda na morju lepše vendar ti v spominu ostanejo res ti pravi občutki. To jamranje, joj ne moremo na morje, ker nimamo denarja, se mi zdi zelo neumno. Dokler bodo socialne zagate reševali civilne iniciative in dobrodelne organizacije,  iz tega ne bo nič.  Dokler bomo v tej državi govorili samo še za enega otroka, da je lačen, te države jaz nikoli ne bom spoštoval in dokler bo en lačen otrok v Sloveniji bi z ustavo prepovedal razprave v parlamentu o tem, kdo  je v hudi jami, ali je to zaslužil ali ne, kdo je koga gledal s puško. Danes živimo svoje življenje, jaz ne morem živeti svojega življenja, ko me še ni bilo na svetu. Rojen sem po drugi svetovni vojni in hočem živeti sedaj, da ne govorim o svojih treh vnučkah, ki naj živijo zdaj in naj jim to ta država omogoči. Ko bo neko solidno življenje omogočeno vsem državljanom, takrat naj se pa kdor se hoče krega kolikor se hoče, o kosteh, žilah in možganih takšnih ali drugačnih.«

• Se bo to kdaj zgodilo?

» Mislim, da se bo. Treba bo garniture zamenjat. Morali bi vse pijavke, ki so se prisesale na državne seske , zmetati iz parlamenta, v parlament pa izvolit mlade, sposobne, razgledane, šolane ljudi. Ne pa, da postanejo begunci in bežijo v tujino, vendar ne pred vojno  in vojnimi grozotami ampak pred gospodarskim razsulom, pred neurejenostjo zdravstvenega varstva. Zdravstveno varstvo urejajo že trideset let, pa kaj so uredili? Da v kliničnem centru dojenčki umirajo, da starejše, med katere se tudi sam prištevam, s kalijem pošljejo na drugi svet. To so uredili, nič drugega.«

• Omenili ste begunce. Begunska kriza dobiva vse večje razsežnosti?

» Moti me naša nestrpnost. Predvsem ta pogled ljudi, ta grozen strah kaj nam oni prinašajo. Navsezadnje je begunstvo že nekaj zelo starega. Ne bom ponavljal tega, da je bil že Jezus begunec. Belokranjci imamo z izseljevanjem, ki je tudi neke vrste begunstvo, velike izkušnje. Veliko Belokranjcev se je izselilo v Ameriko začasa,  ko je trtna uš uničila vinograde v Beli Krajini. O izseljenstvu Belokranjcev poje tudi Župančič v svoji Dumi. Tako, da jaz gledam na to kot nekaj normalnega, zato me motijo ljudje, ki pravijo, da je treba te ljudi postreliti in ne vem kaj še vse.«

• Ste razmišljali, da bi se pridružili prostovoljcem v Dobovi?

» O tem, da bi se jim pridružil res nisem razmišljal, ker nisem v ne vem kakšni kondiciji, da bi lahko kaj pomagal. Tam bi bil verjetno bolj v napoto kot v korist. Me pa te zadeve, ki jih gledam zelo prizadenejo, sočustvujem z njimi. Še posebej me prizadene, ko vidim uboge otroke, saj imam tudi sam tri vnukinje in ne morem si predstavljati, da bi one morale kam bežati, ali pred vojno, ali pred lahkoto, ali čim drugim. Bo pa imela vsa Evropa še hude težave z begunci.«