JANEZ GORIŠEK- OČE BELIH LETALNIC

Bratska ljubezen ustvarjala novo Planico – Izjemna pomoč Janezovega  brata Lada – Na letlnici bratov Gorišek svetovni rekordi na tekočem traku – Olajšanje pri prvem poletu čez 200 metrov – Vedno so jih po malem prenašali naokrog
Finale svetovnega pokala  v smučarskih poletih v Planici je tako rekoč pred vrati. Že prihodnji teden od 19. do 21. bo dolina pod Poncami v središču svetovne pozornosti. Pa tudi oba Goriška, Janez in Sebastjan, ki sta že sodelovala pri prenovi velikank v Kulmu in Vikersundu, seveda pa se vsi sprašujemo kaj sta pripravila za našo Planico. ( Ob tem naj povemo, da se je Janez Gorišek odločil, da naj se velikanka v Planici še naprej imenuje letalnica bratov Gorišek.)
Postala je že  javna tajnost, da se po svetovnem rekordu 251,5 metra v Vikersundu pričakuje najdaljši polet v Planici, kjer sta bila zabeležena že dva zgodovinska mejnika, prvi polet čez 100 in prvi čez 200 metrov. Vodja letošnjega finala v Planici Jelko Gros  bo v precej nezavidljivem položaju, saj bo moral spretno krmariti med željami ljudstva in odločitvami žirije na renovirani planiški velikanki.  Dobro se zaveda, da je najbolj pomembna varnost skakalcev. Janez Gorišek, ki bo v Planici predsednik planiškega tekmovalnega odbora, mu bo sicer v oporo, a o ključnih odločitvah bo moral odločati sam. Iskreno mu želimo, da bo volk sit in koza cela: rekordne polete, zadovoljne skakalce in srečno ljudstvo.
ZAČETEK V OBERSDORFU
Z Janezom  Goriškom pa smo obujali spomine, kako je sploh postal konstruktor in projektant novih smučarskih skakalnic.
“ Že leta 1962 sem se na poletih v Obersdorfu pogovarjal s takratnim predsednikom planiškega komiteja Nikom Belopavlovičem in mu omenil, da bi podobno letalnico morali imeti tudi v Planici. Takoj se je strinjal in taako je v Nemčiji vzniknila je ideja o velikanki v Planici. Takoj potem sem se povezal z bratom Ladom, ki je bil tudi gradbeni inženir in skakalec v mladosti. “
–    Kdaj ste kot skakalec začeli razmišljati o smučarskih poletih?
“ O letalnici sem temeljiteje razmišljal takoj po svoji skakalni karieri, še najbolj v času, ko sem bil na začasnem delu v Libiji in sem Planico zelo pogrešal. K sodelovanju in projektu nove Planice me je povabil Stano Pelan, ki je bil Bloudkov sodelavec. Takoj sva se povezala z bratom Ladom in moj pogoj, da sprejmem vabljivo delo v Libiji je bil, da brat Lado prevzame vse moje naloge v Planici.”
–    Je torej res, da se je nova Planica rodila v Afriki?
“ Res je, o tem je prvi poročal prav Nedeljski. Članek imam spravljen.Prvi projekti so nastali v Libiji, ki sem jih poslal bratu v Slovenijo. Vendar pa sem se čestrokrat vračal domov in  vedno sem bil v Planici, ko so se dogajali poleti. Po navadi sem bil kakšen mesec ali več, da sva lahko z bratom predebatirala in usklajevala načrte. Lahko bi rekel, da je nova letalnica nastajala tudi na relaciji Slovenija – Afrika, saj je bil tudi Lado večkrat pri meni v Libiji.”
–    Kako se danes spominjate sodelovanja z bratom Ladom?
“ Sodelovanje med nama je bilo vedno zelo borbeno, predvsem takrat, ko sva usklajevala svoja mnenja in načela.  Imel sem ga zelo rad, a sva se čestokrat tudi pošteno skregala.”
–    Zakaj?
“ Ker nisem popuščal pri svojih projektih in na koncu se je vselej izkazalo, da sem imel prav.”
–    Kako komentirate našo ugotovitev: Stanko Bloudek 100 metrov, brata Gorišek 200 metrov, oče in sin Gorišek 300 metrov?
“ To so pa želje, ki so uresničljive.”
–    Kakšno vlogo ima sedaj vaš sin Sebastjan?
“ Sebastjan je moja desna roka, brez njega, ki je geometer, bi težko opravljal vse dolžnosti, ki jih imam v Planici, Kulmu in Vikersundu. Pravzaprav jih sploh ne bi mogel.”
Seveda smo Sebastjana povprašali kako sodeluje s svojim očetom.
“ Sodelujeva vse življenje, vendar po segmentih. Kot otrok sem bil smučarski skakalec, z njim sem bil že od majhnega v Planici, kot zelo mlad sem že začel delati na skakalnici, med drugim sem bil na otvoritvenih slovesnostih tudi zastavonoša. Tesno sodelovanje se je začelo že leta 2001, ko sem začel njegove ideje prenašati v profil na snegu.”
–    Skupaj z očetom sta projektirala tudi letalnico v Vikersundu?
» Z Vikersundom sta že prej sodelovala oče in njegov brat Lado. Takoj po tem, ko sta leta 1969 projektirala prvo letalnico v Planici, sta se lotila prenove tudi v Vikersundu, Kulmu in Obersdorfu. Sodelovanje med letalničarji je obstajalo že od nekdaj in, ko so izvedeli, kako delujeva, kako znava prenašati vso odgovornost in imava pravi odnos do poletov, so se odločili, da naju skupaj najamejo.«
–    300 metrov v Planici je očetova želja. Kaj pa vaša?
» Ne morem se zoperstaviti očetovi želji.«
–    Je uresničljiva?
» Da, seveda. Želja je realna.«
NEPOZABNO ČEZ 200 METROV
Prvi, poizkusni polet na novi letalnici bratov Gorišek v Planici je v začetku marca leta 1969 izvedel, žal pokojni skakalec, doma iz Šentvida, Miro Oman. Janezov sosed. Pristal je pri 140 metrih. Goriškoma se je odvalil težak kamen od srca. Izračuni o paraboli letenja so bili pravilni. Kasneje nam je Janez Gorišek dejal, da se bo na novi letalnici v Planici letelo tudi čez 200 metrov. Kar smo seveda v Nedeljskem tudi zapisali, pa so nam pri planiškem komiteju očitali, češ, če že Gorišek govori neumnosti, naj vsaj mi presodimo, kaj objavljamo.
Že takoj, na prvih uradnih poletih 21. marca 1969 leta so v Planici kot za stavo padali  novi svetovni rekordi. Šved Bjorn Wirkola in Čeh Jiri Raška sta že prvi dan potegnila na osupljivih 156 metrov. Naslednji dan je Wirkola potegnil na 160 metrov, Jirži Raška pa na 164. Kjer sta se prepirala Raška in Wirkola, pa je zadnji dan poletov zmagal Nemec Manfred Wolf in pristal pri 165 metrih.       Wollfov rekord je zdržal kar pet let, ko je leta 1994 Švicar Walter Steiner skočil 169 metrov. In spet je minilo pet let, da je Nemec Klaus Oswald potegnil na 176 metrov. Zgodovinski polet pa se je zgodil 17. marca 1994, ko je Finec Toni Nieminen kot prvi človek na svetu poletel čez 200 metrov.
“Odvalil se mi je kamen od srca. Poplačano je bilo vse garanje!” se živo spominja Janez Gorišek prvega poleta čez 200 metrov. “Vedel sem, da se bo zgodilo. Vse je bilo pripavljeno in vse je bilo odvisno od tehničnega delegata. Kaže, da smo jih prehiteli, da smo skočili dlje, preden so to sploh ugotovili. Saj drugače ne bi šlo. Vedno je bilo treba koga malo nahecati. To je bila naša osnovna zadeva, da smo jih ves čas po malem prinašali naokrog.”
Dalje prihodnjič