KOLO ŽIVLJENJA 2013 OD GORIČKEGA DO PIRANA – izjemen podvig ozdravljenih kolesarjev in Gala Jakiča na kolesu z ročnim pogonom, ki so v 24 urah zmogli slovensko diagonalo od Goričkega do Pirana –  Zgodovinski podvig! – Obrambni minister za vzgled –  Dva župana počastila izjemne kolesarje: ljubljanski in piranski

Star pregovor pravi, da je največja zmaga v življenju ko premagaš samega sebe. Minulo soboto se je desetina vsega spoštovanja vrednih zmagovalcev na kolesih spopadla z neskončno dolgo cesto od Goričkega skozi Mursko Soboto, Maribor, Celje do Ljubljane in naprej skozi Postojno do Kopra in na cilj v Piranu. Zares peklensko dolgih 350 in več kilometrov so zmogli fantje, člani društva onkoloških bolnikov, ki so preboleli raka, na čelu s paraplegikom Galom Jakičem na kolesu na ročni pogon. Vsekakor zgodovinski podvig! Pri gradu Goričko so se v soboto ob 18 uri pognali na slovensko diagonalo, da bi se v nedeljo po 24 urah pripeljali na Tartinijev trg, kjer jim je iskreno zaploskala pisana množica, med katero je bil tudi piranski župan Peter Bossman.

–    Lepo, da ste prišli pozdraviti kolesarje!
» To so pravi borci. To kaže, kako lahko možgani premagajo telo.«

– Vi ste tudi zdravnik. Se vam zdi, da so takšni napori primerni za ozdravljene bolnike?
» So. Veste zakaj? Ker  kažejo voljo do življenja.«

Nenavadna skupinica kolesarjev, med katerimi je Gal z rokama vrtel svojo trokolesno kompozicijo, je bila na vsej poti v središču pozornosti. Vozniki in ljudje ob cesti so z zanimanjem opazovali kolesarsko karavano, ki je neutrudno vrtela pedala.  V Ljubljani pa je župan Zoran Janković za vse kolesarje pred Magistratom v nedeljo zjutraj pripravil zajtrk.

Gala je vseskozi  spremljal tudi njegov oče, Roman, sicer minister za obrambo.
–    Predvidevamo, da ste prvi minister na svetu, ki je v  24 urah prekolesaril skoraj 400 kilometrov?
» Tudi prvi minister na svetu, ki je v 24 urah prekolesaril  celo državo.«

–    Je bilo težko?
» Zelo. Bilo je naporno, vendar glede na to, da je bila ekipa štirinajstih zagrizenih fantov in Gal s svojo energijo perfektna, so tudi vsi  kuclji že pozabljeni.«

–    Je pa lepo, da je  minister svojim vojakom za vzgled!
» Tudi naši vojaki so pripravljeni in prepričan, da bi večina  zmogla  podoben kolesarski podvig.«

–    O čem ste razmišljali ob nečloveških naporih?
» Največ o varnosti svojega sina, ker je šlo za povsem drugo konfiguracijo in sem se bal predvsem pri spustih, kjer smo dosegali hitrosti tudi do 70 kilometrov na uro, da ga ne bi odneslo s ceste.«
Gala, katerega  sta na kolesih spremjlala tudi prijatelja Blaž Šircelj in Klemen Vatovec, je na Tartinijevm trgu s solzami v očeh pričakala  njegova soproga Nina Wabra.

– Ste verjeli v Gala?
»Absolutno. V njega nikoli ne podvomim!«

Gal zelo utrujen, izčrpan ni skrival veselja nad izjmenim podvigom.
» Vesel sem, da se je tako lepo končalo. Bilo je neskočno dolgih 24 ur.«

– Je res, da ste med kolesarjenjem tudi  malo zadremali?
»Kakšnih  30 kilometrov  se sploh ne spomnim, ker sem zakinkal medtem, ko me je Primož Jeralič vlekel. Res lepa hvala vsem, ki so sodelovali v tem čudovitem, a težkem projektu.  Vesel sem, da smo mogoče posvetili še eno dodatno luč na bolnike, ki so preživeli onkološko zdravljenje.«

–    Imeli ste tudi svojega varnostnika, smo opazili?
» Oče je kljub temu, da ni nič treniral odpeljal  z nami in to je bilo res eno lepo in dodatno presenečenje ter vzpodbuda.«

– Kar vam je danes uspelo je  zgodovinski podvig?«.
» Na nek način je res. Bil sem prvi paraplegik, ki se je spustil v takšen podvig. Sicer sam tega ne smatram kot nekaj zgodovinskega, to je bila priložnost kjer se je lahko povezala humanitarna nota z  željo po ekstremnem dosežku. Mislim, da nam je  uspelo združiti v lepo zgodbo. Akciji Kolo življenja želim tudi v prihodnje vse kar si sami želijo., veliko osebnih zmag in upam, da bom še zbral pogum in z njimi še kaj odpeljal.«

PODVIG BREZ KONKURENCE

V tradicionalni akciji KOLO ŽIVLENJA  je ob Galu kolesarilo po slovenski diagonali tudi devet članov Društva onkoloških bolnikov. Vodja letošnje akcije je bil bivši nogometaš  Jaka Jakopič iz Ljubljane.
–  Najbrž je to največji kolesarski podvig vašega društva. Je bilo pretežko?
» Ni največji, je pa najbolj nenavaden in čustven, ker je bil  vpleten Gal in je bila zgodba res neverjetna. V sklopu Kolesa življenja smo imeli veliko podvigov, to kar je Gal naredil danes, res kapo dol. Mi smo bili samo spremstvo in podpora.«

–  Nasploh se v vašem društvu lotevate ekstremnejših podvigov. Zakaj?
» Zato, da dokažemo, da se da po raku čisto normalno živeti.«

–    Kakšen je vaš naslednji načrt?
» Partija šaha.«

Eden izmed prizadevnejših članov pa je nedvomno  neuničljivi Gregor Pirc
–    Vi ste med glavnimI pobudniki kolesarskih akcij pri vašem društvu. Kakšen je osnovni motiv tovrstnih naporov?
» Osnovni motiv je, da pokažemo našim zanamcem, da ne gre obupati, da ni treba vreči puške v koruzo če zboliš za rakom,, da je potrebno vsako stvar vzeti kot izziv in, da nobena stvar vživljenju ni zamujena. To delamo, kot pravi naš slogan, ne zase ampak za druge, za tiste, ki prihajajo za nami. Mi smo tovrstno izkušnjo že imeli in jo uspešno premagali.«
Seveda smo v Piranu pokleptali z vsem člani Društva onkoloških bolnikov, ki so utrujeni, a srečni prikolesarili v Piran.

Aleš Merkelj, Velike Žablje
–    Kaj vam pomeni takšna življenjska zmaga nad samim seboj, kakršno ste zabeležili danes?
» Še ena vsakodnevna zmaga. Sam kolesarim skoraj vsak dan, šestkrat na teden in si redno postavljam cilje na kolesu. Vesel sem, da imam družbo s katero se lako družim in se imamo lepo.«

Aleš Ključevšek, Kisovec
–    Ste kdaj v svojem življenju razmišljali, da boste noč in dan, skoraj brez prekinitev, na kolesu?
» Ne, nisem razmišljal o tem. Bilo je super. Enkrat smo že poskusili pred dvemi leti, kjer je bilo malo težje, to zdaj  je bila nepozabna  etapa.«

Jože Jenko, Zbilje
–    Je to vaša največja zmaga, če odštejeva prvo, ko ste premagali raka?
» Ja, to je moja največja zmaga. Bilo je potrebno veliko odrekanja in pozitivnega mišljenja, da smo prišli na cilj. To bi lahko primerjal z boleznijo.«

Roman Škulj, Grosuplje
–    Zdaj boste verjetno še bolj z zanimanjem poslušali Kreslinovo pesem Iz Goričkega v Piran?
» Res je. Vedno me bo spominjala na današnji dogodek. Bilo je težko, vendar kljub temu super. Ni mi žal.«

Iztok Šurbek, Dolič
–    Ste kdaj razmišljali o tem, da bi v enem zamahu prekolesarili celo Slovenjio?
» Sem in takrat sem izbral drugo pot – Dirko okrog Slovenije v dvojicah. Sicer sva osvojila zadnje mesto v svoji kategoriji, je bila pa res naporna izkušnja. Tole, danes je pa nepozabno!«

Sašo Markovič, Kranj
–    Na katerem predelu slovenske diagonale vam je bilo najtežje in zakaj?
» Na Trojanah, ker je ravno vzhajalo sonce in takrat je človek najbolj zaspan in sem za deset minut  zatistnil oči kar na kolesu.«

Tone Fornezzi
Karmen Pust
Foto: Anže Furlan